Delov namig za izlet 
Neznane poti in skrivnosti znane Logarske doline 
Radovednemu obiskovalcu, ki mu ni zal casa, ponuja Logarska dolina mnogo vec od precudovitih razgledov in pogleda na slap Rinko - Lepota neokrnjene narave 
Poleg domacinov poznajo pravo podobo Logarske doline tudi turisti iz tujine, ki so poleti po nakljucju zasli v ta konec. Veliko se jih ze vrsto let redno vraca za teden ali dva. Drugi praviloma skozi dolino vedno le hitijo. Najvec se jih pripelje do parkirisca ob Pentlji, deset minut hoje oddaljeni od slapa Rinke, ki je izhodisce za stevilne gorske ture cez Okreselj, manj se jih ustavi pri nizje stojecem Domu planincev, od koder je mogoce na Klemenco jamo in naprej v Savinjsko-Kamniske alpe. Za spoznavanje zanimivosti Logarske doline si ljudje praviloma nikoli ne vzamejo dovolj casa, a ji je vredno nameniti vsaj pol dneva. 
Domacini, ki so pred leti ustanovili podjetje Logarska dolina, jo varujejo pred neprimernimi posegi in usmerjajo njen turisticni razvoj. V vodniku Pot po Logarski dolini so popisali sedem kilometrov dolgo in oznaceno pot, ki se vzpne samo 300 metrov visje in jo zato zmore vsakdo. Preden se podamo v dolino, je dobro vedeti o njej kaj vec.
Nastala je v tektonski razpoki razlicnih apnencev, njeno sedanjo podobo pa je izoblikoval ledenik. Ko je prisla otoplitev, jo je zalilo jezero in sele ko si je voda izbrusila pot v soteskah mimo dveh nizje lezecih ovir v Socki in pri znameniti skali Igla, je 200 metrov globoko jezero odteklo. V dolini se je pricel razrascati pragozd. V zadnjem tisocletju so jo naselili ljudje in le dobrega pol tisocletja je od takrat, ko so vanjo priceli prihajati obiskovalci.
Mogocna kmetija
Na dobro oznaceno pot po dolini se odpravimo ze ob vstopu vanjo, kjer domacini pobirajo vstopnino za avtomobile. V neposredni blizini je kapela Kristusa Kralja, sezidana v tem stoletju. V njej je zanimiv bronasti zvon. Vlili so ga leta 1668 v Celovcu, do pred stirimi desetletji pa je visel v nekdanjem gradu celjskih knezov v (r)ovneku pri Braslovcah. Nedalec od kapele, levo od asfaltirane ceste, raste mogocna lipa, ena najveckrat fotografiranih in snemanih v Sloveniji. Poznamo jo z mnogih razglednic in reklamnih filmov. Na drugi strani ceste se postavlja domacija Logar. Svojcas so bile kmetije na Solcavskem za nase razmere izjemno velike in niti povojne druzbene spremembe niso vplivale na to. Na njih je zivelo tako rekoc vse sorodstvo - 20 do 25 ljudi - zato so bile dobro opremljene. Tudi pri Logarju se stojijo zasciteni kasci, koca, hlev in zaga.
Izviri
Malo naprej, pred mostickom, z olajsanjem zavijemo s ceste. Nad njim v suho strugo izpod bregov brbotajo vodni izviri. Domacini jih imenujejo V studencih. Le nekaj deset metrov desno v gozdu izpod mogocne skale izvira Crna. V studencih in Crna, sedem kilometrov pod slapom Rinka, sta v resnici prava izvira Savinje. Reka dobi ime sele nizje, ko se ob zacetku Logarske doline zdruzi z Jezero, ki pritece iz Matkovega kota. Med obema izviroma in Rinko je struga vecji del leta suha. Vode se pretakajo pod prodom in gozdovi. Pot nas od izvira Crne vodi skozi gozd ob desnem robu doline proti Plesti. S strmih pobocij Velikega vrha pot tu in tam presekajo hudourniske struge, opaziti je vrsto spreminjajocim se rastnim razmeram prilagojenih rastlin.
Med bukvami, smrekami in jelkami so vrbe, jeseni in rdeci bori, rusje in brin. V mravljiscih vseh mogocih vrst mravelj je vcasih opaziti manjse luknje: zolna je bila na kosilu. Tudi na mogocni stari bukvi so sledi stevilnih obrokov crne zolne. Vcasih jo zaslisimo nekje v gozdu nad nami, mnogo vec srece potrebujemo, da opazimo gozdno kuro. Zato pa nenehno scebetajo sinice, mali krivokljuni. Potihnejo, ko nad krosnjami zaokrozijo planinski orel, kanja, kragulj, skobec, redkeje sokol selec. Jelenjad in srnjad se skriva v neprehodni gosci, poljski zajec stece cez cistino, vise na vrhovih prevladujejo gamsi, kozorogi, planinski zajci.
Stara opravila
Pot nas pripelje do Olcarske bajte, ki so jo turistom v poduk zgradili domacini, nad njo pa tudi leseno drco ali rizo, kot so ji tukaj rekli. V taksnih bajtah so svojcas ziveli delavci, ki so iz gozda spravljali les, danes je tam na ogled njihovo orodje, poleti pa ob koncih tedna na starinskem ognjiscu obiskovalcem pripravijo celo kaksno (h)olcarsko jed. Od nje naprej moramo ob bolj dolgocasno reguliranem hudourniku, ki je dolgo prestavljal strugo in uniceval travnike po dolini. Preckamo cesto in pot nas odpelje pod melisca na levi strani doline, mimo osamelih gorskih javorjev in grmicevja brinja. Drzimo se poti, da ne pohodimo modrih encijanov.
Vrnemo se na desni rob doline in prispemo do Doma planincev, kjer si lahko oddahnemo od vtisov in spocijemo noge. Potem se odpravimo skozi bukov gozd do se ene zanimivosti za turiste, oglarske kope in koce. Pokazejo nam, kako so vcasih kar v gozdu kuhali oglje. Potem previdneje naprej. Vcasih se na prodnih nanosih soncita rjavi ali crni gad. Dolina se pricne oziti in na desni strani opazimo stik suhe struge s skoraj navpicnim pobocjem. Voda je razgalila steno, ki je geologom pomagala pojasniti, kako je dolina nastala in kako se je spreminjala, drzava pa je kraj zavarovala kot naravni spomenik. Oznake nas spet peljejo cez cesto in ze smo v Logarskem kotu, pravzaprav planini za paso pod severno steno Planjave. Plansarijo so domacini obnovili. V njej nam postrezejo vedno prijazne domacinke, bolj utrujenim so na voljo tudi prenocisca.
Pod slapom
Nedalec naprej - nekajkrat moramo se preckati cesto - prispemo na obsezna melisca. Na koncu se z njih ponuja velicasten pogled na 90 metrov visoki slap Rinko. Cetrt ure je do njega in splaca se potruditi se ta koscek poti, se odzejati z ledeno vodo in ohladiti v vodnem prscu. Vrnemo se do Pentlje, kjer se koncuje dolinska cesta. Ce nismo prevec hiteli, smo pot prehodili v dveh do treh urah, in ker smo brez prevoza, nas bo nazaj do vstopa v dolino rad vzel v svoje vozilo kdo, ki se je, tako kot vecina, pripeljal do Pentlje kar z avtomobilom. Med voznjo mu lahko razlozimo, kaj Logarska dolina razkrije popotniku, ki pesaci.
Brane Piano